zapeljeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje: okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje spreminjal / bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh: s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh / tišina ga je zapeljevala v samogovor
  2. 2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: zapeljevati koga s svojo lepoto; zapeljevati koga brez uspeha // prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljevati neizkušeno dekle; zapeljevati komu ženo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek