zasébnik -a (ẹ̑) 

  1. 1. kdor ima lastna proizvajalna sredstva in jih uporablja ter se s tem preživlja: gostilniško poslopje je kupil zasebnik / v hotelu in pri zasebnikih je dovolj prostih sob pri osebah, ki se ne ukvarjajo poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob // delati kot zasebnik
  2. 2. posameznik kot neuradna oseba: naslovnik pisma je lahko zasebnik ali ustanova



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek