zaslíšati-im dov. (í ȋ) 

  1. 1. izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zaslišati obdolženca, pričo, stranko; zaslišati koga o čem / zaslišati pod prisego
  2. 2. strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico: ujetnika je zaslišal oficir / ekspr. žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil

zaslíšan -a -o: biti zaslišan; zaslišane priče; sam.: izpoved zaslišanega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek