• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zatajeváti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati
  2. 2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago

zatajeváti se 
  1. 1. vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje: zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče
  2. 2. rel. zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim: kot redovnik se je vse življenje zatajeval

zatajeván -a -o: zatajevan jok, smeh; zatajevana želja; zatajevana čustva



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek