zatégel -gla -o [əu̯prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom // pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive
● 
zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo

zatéglo prisl.: zateglo govoriti, požvižgavati
 
muz. zateglo označba za hitrost izvajanja lento



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek