zatožíti in zatóžiti -im dov. (ī ọ́) 

  1. 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
  2. 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil
  3. 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
    ● 
    redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil

zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu

zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek