• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zavéjati -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno
● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek