zavíjati -am nedov. (í) 

  1. 1. spreminjati smer svojega
    1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, proga zavija // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
  3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi // zavijati oči, z očmi od jeze
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
  6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
  7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
  8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
  9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
    ● 
    ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost

zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek