zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 

  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
  2. 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
  3. 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
    ● 
    ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek

zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati

zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek