zažígati -am nedov. (ī ȋ) 

  1. 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
     
    ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju
  2. 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige
  3. 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek