zbežáti -ím dov., zbéži; zbéžal tudi zbêžal (á í) 

  1. 1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal; zbežati v gozd; zbežati pred zasledovalci; pren. rad bi zbežal pred samim seboj
  2. 2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma; zbežati pred nacističnim preganjanjem
  3. 3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe; zbežati na vrt; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč
  4. 4. ekspr. miniti, izginiti: čas hitro zbeži; ljubezen, veselje zbeži; lepe sanje so zbežale



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek