zbôsti zbôdem dov., zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla (ó) 

  1. 1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico
  2. 2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi // s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil
  3. 3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost // s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
    ● 
    ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; redko z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel

zbodèn -êna -o: zboden prst; zboden z iglo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek