zdúšen -šna -o prid. (ȗzastar. 

  1. 1. navdušen, zanosen: zdušno odobravanje občinstva / biti zdušen za slovenstvo zelo vnet; zdušna molitev romarjev goreča
  2. 2. pošten, vesten: bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem

zdúšno prisl.: zdušno opravljati delo, dolžnosti; zdušno zapeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek