zél -í [zeu̯ž (ẹ̑) 

  1. 1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih
     
    bot. račja zel vodna kuga
  2. 2. redko zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek