zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe
zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina
Dostopnost
Dostopnost