1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega:jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo // ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen:piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
3. biti zvočno bogat, ubran:njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo:glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo:njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
4. ekspr. biti zaznaven, opazen:iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi:glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
zvenèč -éča -e
1. deležnik od zveneti:zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov:prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
2. ekspr. ugleden, slaven:doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen:govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
Dostopnost