zvodíti zvódim dov. (ī ọ́knjiž. 

  1. 1. z vodenjem spraviti kam; speljati, pripeljati: zvoditi čredo za seboj; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu
  2. 2. zapeljati, zavesti: strast ga je zvodila; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile // prevarati, ukaniti: tako me ni še nihče zvodil
  3. 3. posredovati zvezo med moškim in žensko zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim
    ● 
    knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal; star. zvoditi koga za nos prevarati ga



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek