žár -a in -ú (ȃ) 

  1. 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora // lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar
  2. 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom
  3. 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar
  4. 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo // govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem
  5. 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
    ● 
    knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek