žétev -tve ž (ẹ̑) 

  1. 1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem žita s polja: začela se je žetev; pomagati pri žetvi; pšenična žetev; setev in žetev // čas tega pospravljanja: bilo je ob žetvi
  2. 2. glagolnik od žeti: razsipati bilke pri žetvi; celodnevna žetev ajde / žetev na roke; žetev s srpom, strojem // kar se (po)žanje: žetev dobro kaže; spraviti žetev s polja
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom dosežki, rezultati: predstaviti enoletno književno žetev; obeta se bogata turistična žetev; presenetljiva žetev naših športnikov na olimpiadi
    ● 
    žetev soli pospravljanje soli na solinah; preg. kakršna setev, taka žetev za dober pridelek je treba vsejati dobro seme v dobro pripravljeno zemljo; dobro začeto delo daje uspehe; preg. brez setve ni žetve brez dela, prizadevanja ni rezultatov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek