žgoléti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptiči so žgoleli na vejah / slavec, škrjanec, taščica žgoli
     
    ekspr. kar naprej žgoli neke popevke s prijetnim, visokim glasom poje, prepeva
  2. 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: bila je vesela in je neprestano žgolela / ves dan je žgolel v italijanščini govoril

žgolèč -éča -e: žgoleč ptič; žgoleč smeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek