žíčnica -e ž (ȋ) 

  1. 1. naprava za prevoz oseb ali tovora, pri kateri se breme pomika po vrvi, napeti med podporami: zgraditi žičnico; peljati se z žičnico; obratovanje žičnice; zgornja postaja žičnice / enosedežna žičnica osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji po en sedež; kabinska žičnica; krožna žičnica osebna žičnica, pri kateri se kabine ali sedeži gibljejo med postajama v isti krožni smeri; nihalna žičnica pri kateri se vlečna vrv pri eni vožnji premika naprej, pri drugi nazaj
     
    mont. jamska žičnica za prevoz premoga, rude v rudniku; teh. težnostna žičnica po kateri se premika tovor zaradi lastne teže
  2. 2. navadno v zvezi hmeljna ali hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam: postaviti hmeljno žičnico



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek