bógme [ọ̑] star., redko
Nč izraža podkrepitev trditve: Bogme, dobro se držiš; Lepa pa je, bogme!; Nujno moramo ukrepati še ta trenutek, a ta trenutek bogme traja! |Moram reči, potrditi|
E: hrv., srb. bògme, bòme, verjetno sklop iz lastnega imena Bóg in naslonskega tožilnika zaimka jàz, glej dabóme
Dostopnost
Dostopnost