já [á/ȃ] pog.
I. N
1. Nv izraža pritrjevanje: Je to vaš sin? Ja. |Da|; Ima knjigo — da, pa je ni bral |To je res|; Poje, to ja, pa ne v operi |Je že res|; Potrka in iz sobe se oglasi: Ja, naprej! |Tukaj sem|; sin. knjiž. dà
2. Nč izraža podkrepitev trditve: Ja, tako je bilo; Ja ja, samo potepal bi se |Lahko potrdim|; sin. knjiž. dà
3. Np krepi poziv: Saj pojdeš z nami, ja? |Kajne?|
II. P
1. Ppoudar opozarja na povedano: Jurček je pa ja ena najboljših gob |Vendar|; Pa se zdaj ja ne prepirata |Upam, da se ne ...|
2. Pd uvaja dodatek k povedanemu: A ja, še to moram povedati |Zdaj sem se spomnil ...|; Ja, hotel sem reči, da sem vesel |Še to ...|
3. Pnaspr uvaja pomislek na povedano: Ja, čakaj malo, da premislim |Za to pa le potrebujem malo časa|; No ja, bomo pa šli domov |Če ne gre drugače ...|; O pa ja! |Kar misli(te) si!|
E: prevzeto iz nem. ja
Dostopnost
Dostopnost