jàz2 mêne m, ž, s, os. zaim. za 1. os. mêni -e -i -ój in máno; mídva médve tudi mídve, náju, náma, náju, náju tudi náma, náma; mí mé mé, nàs, nàm, nàs, nàs, námi; naslonske oblike za rod., daj. in tož. me, mi, me; naju, nama, naju; nas, nam, nas; navezna oblika za tož. ed. -me, star. mé, npr. náme, star. na mé (ȁ é)
- 1. im. oblike se rabijo:
- a) če so poudarjene To sem rekel ~; ~, ne Janez
- b) če so v protistavi Tone gre na levo, ~ na desno
- c) v prir. besedni zv. Tone in ~
- č) v podr. besedni zv. ~ sam; medve dekleti; mi ljudje; tudi ~
- d) prakt.sp., tudi nepoudarjeno ~ res ne vem, kaj je otroku, da kar naprej joka; sicer se im. oblike izpuščajo Domov sem šel, sva šli, smo šle; Sem še mlada in bom že kako; Mladi si gradove zidamo v oblake
- 2. naglašene oblike za rod., daj. in tož. se rabijo:
- a) če so poudarjene Meni tega ni bilo treba; Nama/Náma dvema tega ni treba
- b) če so v protistavi Mene se ne boji, očeta pa že bolj
- c) v prir. besedni zv. pri meni in Janezu
- č) v podr. besedni zv. Mene samega je bilo strah; k nama dekletoma
- d) v predložni rabi k nam; od vaju
- e) pri poudarjanju Povej ti meni, kaj te tako muči
- f) nasproti nepoudarjenemu Povej mi; sicer se rabijo naslonske oblike Povej mi, nama, nam še do konca; Boji se me, naju, nas; Rad me, naju, nas ima
- 3. mest. in or. se rabita brez omejitev
Dostopnost