vréči vŕžem dov. vŕzi -te/-íte; vŕgel -gla, vréč/vrèč, vŕžen -a; vŕženje; (vréč/vrèč) (ẹ́ ȓ) koga/kaj ~ kamen; ~ rokoborca na tla; Božjast ga je vrgla; poud.: ~ delavca iz službe |odpustiti|~ tihotapca v ječo |zapreti ga|igr. žarg. ~ partijo taroka zaigrati: poud. ~ puško v koruzo |obupati|publ. ~ vlado |povzročiti, da mora odstopiti|brezos., poud. Utopljenca je vrglo na breg |naplavilo|vreči komu kaj ~ konju oves; poud.: ~ komu psovko |opsovati ga|~ komu rokavico |pozvati ga na dvoboj|knj. pog. Glasovanje mu je vrglo malo glasov prineslo: poud. vreči koga kaj Ta dogodek ga je vrgel v bes |povzročil, da je postal besen|publ. vreči kaj na koga/kaj Poročilo je vrglo čudno luč na dogodek 

vréči se vŕžem se (ẹ́ ȓ) ~ ~ na tla; ~ ~ za žogo; poud. vreči se na koga/kaj ~ ~ ~ delo |začeti delati|~ ~ ~ nasprotnika |napasti ga|poud. vreči se v kaj ~ ~ ~ boj |začeti se bojevati|



Vir: Slovenski pravopis 2001 - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša

Komentiraj slovarski sestavek