narę̑dba f. 1) die Einrichtung einer Sache: poslopje ima dobro naredbo, Notr.; mlinska n., Svet. (Rok.); — naredbe, Einrichtungen, Cig., Jan.; — 2) die Vorrichtung, Jan., C.; sežgati naredbe, (die Belagerungsvorrichtungen), Dalm.; s takimi naredbami, arfami in orglami, Trub. (Psal.); naredbe pri vodnjaku so slabe, Notr.; kako lepe nove naredbe ima! Polj.; — 3) die Vorkehrung, die Verfügung, die Maßregel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., DZ., nk.; božja n., Gottes Fügung, Cig., Jan.; — der Vertrag, Meg.-Cig., Dict., C. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek