oblǫ̑k m. 1) der Bogen, Mur., Cig., Jan., nk.; (math., arch.), Cig. (T.); trije obloki v ušesih, die drei Bogengänge im Ohr, Erj. (Som.); nebni o., der Gaumenbogen, Erj. (Som.); v oblok zidati, wölben, Cig., nk.; na oblok, gewölbt, Cig.; nebeški o., das Himmelsgewölbe, Cig., nk.; — na mleku, ki se kuha, dela se oblok, C.; — 2) jeder reifartige Bogen um einen runden Gegenstand, z. B. ein rundes Gesimse, Hal.-C.; — obloki, debele vitre pri košu, C.; — 3) óblok, oblǫ́ka, das Fenster, Valj. (Rad), ogr.-Mik.
Dostopnost
Dostopnost