pǫ́čiti pǫ̑čim, vb. pf. 1) krachen, knallen; puška je počila; z bičem p.; = ustreliti: zajca p., LjZv., Dol.; — počil je glas, es ist das Gerücht aufgetaucht, Cig., Jan., Nov., nk.; — 2) einen Schlag versetzen: p. koga za uho, po ustih; — p. se s kom, aneinander gerathen, eine Schlacht liefern, Jan.; — 3) bersten, springen, platzen; obroč, lonec, mehur poči; kupica je počila, das Glas bekam einen Sprung; struna je počila, die Saite ist gesprungen; — popek poči, die Knospe geht auf, Cig.; človek bi od smeha počil, man könnte vor Lachen bersten; srce mi hoče p., das Herz will mir springen, Cig.; počen, gesprungen, geborsten; lonec, zvon je p., der Topf, die Glocke hat einen Sprung; ima glas kakor p. lonec; za to ne dam počenega groša; — 4) einen Leibesbruch bekommen, Cig.; počen je, er hat einen Bruch, Cig., Kr.
Dostopnost
Dostopnost