1. pȗh m. 1) der Stoß eines Luftstromes, der Hauch; der hervorbrechende Dunst, Qualm, Geruch u. dgl.; p. od žerjavice, der Glutdampf, Cig.; kadar v koga trešči, omami ga puh, če ga strela ne ubije, M., Lašče-Erj. (Torb.); od hrvatskih prekupcev prekupljene prasce na Krasu pero, da izgube hrvatski "puh", Rodik (Kras)-Erj. (Torb.); — der Luftschade (pri žitu: puh je vzel), Cig.; — 2) der Flaum, die Flaumfedern, Cig., Jan., C.; der Milchbart, Jan.; prvi puh osuje brado mladeniču, Erj. (Torb.); — die feine, herumfliegende Weberwolle, Z.; — der Flugbrand am Getreide, Cig.; — 3) die Schwärze der Finger, von frischen Nussschalen herrührend, Tolm.-Erj. (Torb.); = pl. puhi, Štrek. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek