stìk -tíka, m. 1) die Zusammenfügung, das Gefüge, die Verknüpfung, die Verkettung, Cig.; očetova skrb se vidi iz vsake prigodbe, iz celega njih stika še lepše, Ravn.; der Zusammenhang: v stiku biti, zusammenhängen, Cig. (T.); posamezno besedo izpuliti iz stika in zveze, Str.; der Context, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) die Fuge, Cig., Jan., Erj. (Z.), Gor.; — die Naht (anat.), Cig.; zaklinski s. (na lobanji), die Ypsiloide, Jan. (H.); — 3) der Berührungspunkt, Cig. (T.); — 4) = stika, 4), der Anschluss: s. kake železnice z drugo, DZ.; — 5) der Reim, Mur., Jan., Levst. (Zb. sp.).
Dostopnost
Dostopnost