vę̑nge f.pl. 1) = veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem, die Kesselkette, Rihenberk, Goriška ok.-Erj. (Torb.); — 2) nekaka železna "vez", jeziku podobna, služeča v zapor na vnanji strani vrat pri kakem poslopju, die Thürnarbe (hinter dem Vorlegeschloss), die Thürklammer, die Anlege, Z., Lašče-Erj. (Torb.); na venge dejati vrata, Dol.; — prim. linga. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek