atribucija

(en) attribution
(de) Zuordnung

Vzrok, s katerim pojasnimo posledice oziroma uspešnost lastnega vedenja ali vedenja drugih. B. Weiner (1979) je atribucije povezal z učenjem in jih razložil s pomočjo tridimenzionalnega modela, v katerem lahko vsako atribucijo oziroma vzrok šolskega uspeha kategoriziramo glede na tri dimenzije: (1) lokus (mesto vzroka znotraj ali zunaj učenca), ki vpliva na učenčevo samopodobo, (2) stabilnost (stabilen ali spremenljiv vzrok), ki vpliva na nadaljnja učna pričakovanja in (3) možnost nadzora ali vplivanja na učno uspešnost, ki vpliva na učenčeva čustva. Posameznik na osnovi teh treh dimenzij tvori lasten atribucijski stil; šolska uspešnost je najpogosteje pozitivno povezana z atribucijskim stilom, ki vsebuje notranji spremenljiv vzrok, ki ga ima učenec pod nadzorom. (glej atribucijska teorija) (teorija pripisovanja) Kognitivna teorija motivacije, ki pojasnjuje oblikovanje različnih atribucij oziroma atribucijskih stilov posameznikov; proučuje načine, na katere posamezniki pripisujemo vzroke dogodkom, s preučevanjem razlogov, zakaj in kako to počnemo, in pogojev, v katerih to počnemo ali ne počnemo ter kako vse to vpliva na motivacijo. Vidnejši raziskovalci atribucijske teorije so J. P. Connell, J. Rotter, E. A. Skinner, B. Weiner. (glej atribucija)



Vir: Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja - Projekt "Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja", 2008-2009, Agencija za raziskovanje RS

Komentiraj slovarski sestavek