avtonomija šol

(en) the school autonomy
(de) Schulautonomie

Država kot organizator in regulator šolskega polja privzema novo vlogo zaradi nove definicije razmerja med centrom in periferijo. Država opredeli cilje, priskrbi sredstva in opredeli obliko evalvacije dela, posamezne ustanove pa imajo več avtonomije pri opredelitvi svojega projekta in več odgovornosti za dosego ciljev - s tem je preseženo klasično nasprotje med centraliziranim in decentraliziranim sistemom. V šolstvu tako avtonomija ustanov pomeni relativno neodvisnost, delna svobodo odločanja, ki je podeljena tem ustanovam. V posameznih državah, kar je še posebej pomembno v velikih, to pomeni večjo vlogo regij pri izgradnji in opremi šol, posameznim šolam pa več svobode pri izbiri pedagoških metod in razporeditvi ur. To povečano avtonomijo pogosto spremljajo standardizirana preverjanja znanja, ki šolam dajo informacijo o napredku njihovih učencev. Država lahko tudi daje informacijo o kvaliteti ustanov, in inšpekcijsko nadzira delo šol. Večja avtonomija namreč vodi do večje razlike med šolami in posledično med pogoji dela za učence, ki vplivajo na njihove možnosti za pridobitev znanja – večja avtonomija šol zahteva nov premislek o enakih možnostih učencev. Šole lahko namreč poleg prilagoditev pedagoških strategij prilagajajo tudi raven zahtevnosti in interpretacijo ciljev izobraževanja. Projekt večanja avtonomije šol je politično umeščen, kar pomeni, da je njegov pomen odvisen od širšega konteksta in povezana s transformacijo sodobne vladavine. Večja svoboda posameznik ustanov prinese s sabo večjo odgovornost za rezultate, ta pa je lahko vpeta v kontekst odgovornosti javnosti oziroma javnim ustanovam, lahko pa tudi v kontekst trga, tekmovanja, ki starše spremeni v potrošnike, izobrazbo pa v blago na trgu.



Vir: Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja - Projekt "Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja", 2008-2009, Agencija za raziskovanje RS

Komentiraj slovarski sestavek