pravičnost
(en) justice
(de) Gerechtigkeit
Pravičnost je tesno povezana z enakostjo, poštenostjo, spoštovanjem pravic in legitimnimi procedurami. V politični filozofiji se običajno razlikuje med več oblikami pravičnosti, predvsem distributivno in retributivno pravičnostjo. Aristotel, prvi veliki teoretik pravičnosti, je vpeljal dve razlikovanji: pravičnost v širšem pomenu je zanj isto kot moralnost, v ožjem se nanaša na pošteno porazdelitev koristi in bremen v družbi. Popravljalna, korektivna pravičnost pa vzpostavlja ravnovesje v transakcijami med ljudmi.
Socialna pravičnost meri na pošteno obravnavo vseh članov družbe družbenih, ekonomskih, izobraževalnih in drugih kontekstih. Pravičnost v šoli je povezana z dobrinami, ki jih šola razdeljuje: znanje, diplome, možnosti uspeha, samopodoba … Dolgo časa je bila šola privilegij elit. Osnovna nepravičnost šole je tako povezana z neenakim dostopom. Brezplačno javno šolstvo je tako pomenilo pomembno odpravo šolske nepravičnosti. Drug vidik enakosti je enakost možnosti – se pravi, da je uspeh v šoli povezan z dejanskimi zaslugami učenca, ne pa s socialnimi neenakostmi. Tretji vidik enakosti je enakost rezultatov: kako velike razlike v uspehu najboljših in najslabših učencev, ki izvirajo iz meritokratskega modela šolanja so še pravične? Pri pravičnosti je pomembna je tudi subjektivna razsežnost, namreč to, ali učenci šolo občutijo kot pravično. Pomembno vlogo pri tem igra pravičnost ocenjevanje in nepristranost učiteljev pri ocenjevanju.
Dostopnost
Dostopnost