alternativne šole
(en) alternative schooling
(de) alternative Schulausbildung
Vse tiste oblike šol oziroma šolanja, ki se bodisi glede kurikularnih vsebin bodisi načinov poučevanja in učenja ne skladajo s tistimi v javnih šolah. Splošno priznane primere alternativnega šolanja povezujemo z imeni, kot so Steiner, Montessori, Malaguzzi, Neill. Ti pristopi k šolanju odločno zastopajo stališče, da je potrebno pri poučevanju izhajati iz učenca, poudarjajo učenje skozi odkrivanje in samoregulacijo. Ne izhajajo izključno iz enotnega in standardiziranega učnega načrta, načrtovanje pouka in poučevanje v teh oblikah šolanja ae osredotoča na učenčeve potrebe v razmerju do njegovega socialnega, emocionalnega in osebnostnega razvoja. Zato si vzame za izhodišče učno snov, ki je v neposredni zvezi z učenčevimi razvojnimi interesi. Pri tem je učiteljeva naloga v tem, da spodbuja učenčev nadzor nad aktivnostjo in metodami, ki se jih poslužuje. Ker je pri tem večji poudarek na individualnem razvoju in ne toliko na nacionalnih standardih, to tudi pomeni, da je alternativne oblike šolanja dostikrat težko uskladiti z zahtevami nacionalnih standardov, ki vključujejo testiranja in opredelitev ravni ciljev. V radikalni obliki alternativnega šolanja, kot je na primer Neillov Summerhill, je šola razumljena kot oblika demokratične učeče se skupnosti, pri čemer naj bi učenci in učitelji imeli povsem enak status. Čeprav se alternativno šolanje pogosto povezuje samo z radikalnimi oblikami filozofskih prepričanj v izobraževanju, pa lahko vključuje tudi zasebni pouk na domu, kot tudi šolske oblike, ki so prežete z ideološkimi ali religioznimi prepričanji.
Dostopnost
Dostopnost