knjížni jêzik

Sredstvo javnega in uradnega pisnega in govornega sporazumevanja v neki državi ali znotraj določene jezikovne skupnosti. Knjižni jezik je podvržen jezikovni standardizaciji in jezikoslovnemu uravnavanju, njegov opis je tradicionalno podan v temeljnih jezikovnih priročnikih (slovar, slovnica, pravopis, pravorečje in stilistika). V novejšem času se ga pogosto nadomešča z izrazom standardni jezik.
Daljša razlaga: več...



Angleško: literary language, standard language

Strokovni izrazi morajo, da bi dobro opravljali svojo poimenovalno in razločevalno, identifikacijsko vlogo, zadostiti naslednjim kriterijem: 1. zahteva po enoumnosti, enopomenskosti strokovnega izraza; 2. zahteva po knjižnosti (podrejanje tvorbenim, skladenjskim in drugim pravilom sistema knjižnega jezika kot najvišje socialne zvrsti); 3. zahteva po neekspresivnosti oz. čustveni nezaznamovanosti; 4. zahteva po kratkosti (zaželena je enobesednost, vendar zaradi ogibanja večpomenskosti največkrat ni dosežena); 5. zahteva po ustaljenosti strokovnega izraza, ki izhaja iz vseh prejšnjih načel in je najmočnejša.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je samostalnik stik v četrtem pomenu opredeljen kot kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje (npr. imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki), v podpomenu tudi odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci.

komunikacija

Gigafida , KoRP

Vir: TERMIS: Terminološka podatkovna zbirka odnosov z javnostmi - Fakulteta za družbene vede