Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Mediacija
Neformalen, izvensodni, neobvezujoč, prostovoljen, zaupen in strukturiran postopek, v katerem nevtralna tretja oseba (mediator), preko dogovarjanj, pogajanj ter posebnih mediacijskih tehnik, udeleženim v sporu pomaga pri iskanju sporazumne rešitve (pravnega) spora. Mediator mora v postopku zagotoviti, da se med postopkom mediacije obe strani počutita enakovredno. Obema stranema, ki sta udeleženi v sporu, mora dati priložnost, da se lahko izrazita in pojasnita svoja stališča. Sprtima stranema nato pomaga oblikovati dogovor, ki predstavlja takšno rešitev spora, ki bo ustrezala vsem udeleženim v sporu. Mediator se mora pri svojem delu ravnati po etičnem kodeksu mediatorjev. Za svoje mediiranje mora biti ustrezno praktično in teoretično usposobljen. Z mediacijo lahko zelo uspešno rešujemo družinske konflikte, sosedske in druge civilne spore, konflikte, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med organizacijami. Mediacija je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov in sporo...
Mentorica iz fakultete
Asistentka ali profesorica iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki izvaja mentorstvo pri praktičnem usposabljanju študentkam socialnega dela (glej Mentorstvo v socialnem delu). Mentorica je študentki v pomoč predvsem pri povezovanju teorije in prakse in pripravi učne mape izdelkov (poročil, analiz in drugih zapisov), ki nastanejo med praktičnim usposabljanjem.
Mentorstvo v socialnem delu
Izvajanje usposabljanja v socialnem delu (glej Praktično usposabljanje za socialno delo), skozi spremljanje študentke v situacijah neposrednega izvajanja metod in spretnosti socialnega dela v različnih delovnih organizacijah, ter z različnimi ciljnimi skupinami. Mentorstvo v socialnem delu sestavlja tako odnos študentke z mentorico iz učne baze (socialne delavke iz delovne organizacije), kot tudi odnos z mentorico iz fakultete. Izvaja se v različnih oblikah. Delo mentoric predstavlja po eni strani študentkam vodilo pri razumevanju postopkov in korakov pomoči uporabnicam v različnih življenjskih okoljih, po drugi pa tudi takojšnjo refleksijo in učenje na podlagi lastne izkušnje.
Narativni pristopi v socialnem delu
Družbene vede so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživele narativni (biografski, subjektivni, kulturni) preobrat, s katerim so osebni in socialni pomeni dobili vidnejše mesto. Zanimanje za pripovedi se je iz polja književnosti in literarne teorije najprej preselilo na področja psihologije, sociologije, zgodovine, antropologije, etnologije, in od tam na področja nekaterih strok. Vsaka izmed znanstvenih vej in poklicev se po svoje loteva pripovednosti in razvija svoje predstave o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo proučevali. V zadnjem desetletju so vse bolj pogosta tudi raziskovanja in tematiziranja pripovedi (jezika, komunikacije) v socialnem delu. Pripoved v socialnem delu je dostopna v vseh pojavnih oblikah komunikacije v socialnem delu: pri neposrednem delu z ljudmi, zapisovanju in poročanju ter v raziskovanju. Narativni pristopi v socialnem delu z uporabo narativnih konceptov, teorij in metod, ustne in pisne prakse v socialnem delu preučujejo kot dejanja pripovedovanja ...
Poklicne vrednote
Načela, ideali, prepričanja o tem, kaj velja kot dobro in željeno; poklicne vrednote so vodilo ravnanju v določenem poklicu. Nekatere osrednje socialnodelovne vrednote so npr. spoštovanje temeljnih pravic, občutek za družbeno odgovornost, zavzemanje za individualne svoboščine oz. družbeno pravičnost, spodbujanje samoodločanja itd. Za socialno delo je značilno tudi, da se socialne delavke pogosto srečujejo s konfliktom vrednot (npr. med pravico do samoodločanja in pravico do zaščite). Glej tudi Kodeks etike, Poklicne vrednote, Poklicna identiteta.
Prekariat
Označuje najbolj marginalizirano kategorijo delavskega sloja, ki izgublja vpliv na svoj materialni in statusni položaj v še večji meri, kot to velja za klasični proletariat. Temeljni problem prekariata je razviden že iz etimologije (lat. precarius = izprošen); gre za začasno uporabo produkcijskih sredstev, pravic in drugih ugodnosti (vezanih na produkcijska sredstva) v obsegu, ki je odvisen izključno od lastnika omenjenih sredstev in sicer v razmerah, ko je ta lastnik osvobojen (skoraj) vseh obveznosti, ki si jih je delavstvo v 20. stoletju izborilo v sindikalnih bojih ter institucionaliziralo v konceptu socialne države. Krajše: prekariat je sistemsko sprožena skrajna stopnja izkoriščanja, ko se mezdni delavci z redukcijo (že doseženih) pravic degradirajo v smer materialno ogrožene in brezdelne kategorije prebivalstva, čeprav so še vedno v delovnem razmerju. V smislu pravne kvalifikacije veljajo za prekarne »tiste oblike zaposlitve, ki v eni ali več značilnostih odstopajo od tako imeno...
Prostori delovanja in metode dela
Okolja in načini kjer socialno delo izvaja svoje naloge in storitve. Vključujejo življenjski prostor (terensko delo), komunikacijski prostor (pogovarjanje in pogajanje), virtualni prostor socialne varnosti (beleženje in poročanje) in medinstitucionalni prostor (timsko delo).
Sinergetika
Ena od sodobnih znanosti o kompleksnosti, ki opisujejo, pojasnjujejo in matematično modelirajo tisto obnašanje sistemov, ki ga ni mogoče uloviti v linearne enačbe in za katere ni mogoče z gotovostjo predvideti rešitev. Značilnosti teh sistemov so kompleksnost, netrivialnost, nelinearnost, dinamičnost, samoorganiziranost, največkrat tudi izjemna občutljivost za začetne pogoje. Sinergetika (in druge znanosti o kompleksnosti) se ukvarja z vprašanjem nastanka za sistem značilnega vedenja oziroma stanja, torej s porajanjem vzorcev, in z vprašanjem spreminjanja ustaljenega obnašanja sistema. Zanima jo, kako se pojavijo prehodi med vzorci, kako potekajo procesi, ki obnašanje sistema vodijo do točke kritične nestabilnosti, v kateri se dotlej stabilni, ustaljeni vzorec delovanja sistema prekine oziroma podvoji, tako da vedenje sistema začne nihati med dvema vzorcema. Ključni avtorji: Herman Haken, Günther Schiepek (za psihoterapijo), Peter Sommerfeld (za socialno delo) idr.
Svetovanje pred začetkom postopka za varstvo koristi otroka
Starša se, preden sodišču predlagata, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih z njimi ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, morata po družinskem zakoniku (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg in 22/19) udeležiti predhodnega svetovanja pri CSD, razen če je eden od staršev nerazsoden; če eden od staršev živi v tujini, je pogrešan ali neznanega prebivališča. Če gre za stike z drugo osebo, se mora svetovanja pred vložitvijo predloga udeležiti tudi ta druga oseba in otrok, kadar je predlagatelj. Namen predhodnega svetovanja je starša oziroma drugo osebo opozoriti na varstvo koristi otoka pri urejanju razmerij z otrokom, na dober vpliv sporazumnega urejanja teh razmerij in jih v tej zvezi seznaniti tudi z namenom postopka mediacije. Svetovanje je treba opraviti tudi pred vložitvijo predloga za izdajo nove odločbe o kateri izmed zadev, navedenih v prvem odstavku tega člena. Ob ...
Umeščenost socialnega dela
Socialno delo nima svojega prostora, zato mora samo k človeku – spoznati njegov/ njen prostor in ljudi, ki v njem živijo in ta prostor skupaj s človekom preureja, prilagaja, spreminja okolje, omogoča dostop do sredstev pri vzdrževanju in izboljševanju kakovosti življenja in pri tem upošteva načela krepitve moči in družbene in socialne pravičnosti. Socialno delo se začne s spremljanjem človeka kot bitjem v situaciji, spoznavanjem okolja, raziskovanjem potreb in načrtovanjem odzivov v skupnosti z namenom zagotavljanja dostojnega življenje.
Dostopnost