Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Mediacija
Neformalen, izvensodni, neobvezujoč, prostovoljen, zaupen in strukturiran postopek, v katerem nevtralna tretja oseba (mediator), preko dogovarjanj, pogajanj ter posebnih mediacijskih tehnik, udeleženim v sporu pomaga pri iskanju sporazumne rešitve (pravnega) spora. Mediator mora v postopku zagotoviti, da se med postopkom mediacije obe strani počutita enakovredno. Obema stranema, ki sta udeleženi v sporu, mora dati priložnost, da se lahko izrazita in pojasnita svoja stališča. Sprtima stranema nato pomaga oblikovati dogovor, ki predstavlja takšno rešitev spora, ki bo ustrezala vsem udeleženim v sporu. Mediator se mora pri svojem delu ravnati po etičnem kodeksu mediatorjev. Za svoje mediiranje mora biti ustrezno praktično in teoretično usposobljen. Z mediacijo lahko zelo uspešno rešujemo družinske konflikte, sosedske in druge civilne spore, konflikte, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med organizacijami. Mediacija je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov in sporo...
Mentorica iz fakultete
Asistentka ali profesorica iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki izvaja mentorstvo pri praktičnem usposabljanju študentkam socialnega dela (glej Mentorstvo v socialnem delu). Mentorica je študentki v pomoč predvsem pri povezovanju teorije in prakse in pripravi učne mape izdelkov (poročil, analiz in drugih zapisov), ki nastanejo med praktičnim usposabljanjem.
Mentorstvo v socialnem delu
Izvajanje usposabljanja v socialnem delu (glej Praktično usposabljanje za socialno delo), skozi spremljanje študentke v situacijah neposrednega izvajanja metod in spretnosti socialnega dela v različnih delovnih organizacijah, ter z različnimi ciljnimi skupinami. Mentorstvo v socialnem delu sestavlja tako odnos študentke z mentorico iz učne baze (socialne delavke iz delovne organizacije), kot tudi odnos z mentorico iz fakultete. Izvaja se v različnih oblikah. Delo mentoric predstavlja po eni strani študentkam vodilo pri razumevanju postopkov in korakov pomoči uporabnicam v različnih življenjskih okoljih, po drugi pa tudi takojšnjo refleksijo in učenje na podlagi lastne izkušnje.
Narativni pristopi v socialnem delu
Družbene vede so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživele narativni (biografski, subjektivni, kulturni) preobrat, s katerim so osebni in socialni pomeni dobili vidnejše mesto. Zanimanje za pripovedi se je iz polja književnosti in literarne teorije najprej preselilo na področja psihologije, sociologije, zgodovine, antropologije, etnologije, in od tam na področja nekaterih strok. Vsaka izmed znanstvenih vej in poklicev se po svoje loteva pripovednosti in razvija svoje predstave o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo proučevali. V zadnjem desetletju so vse bolj pogosta tudi raziskovanja in tematiziranja pripovedi (jezika, komunikacije) v socialnem delu. Pripoved v socialnem delu je dostopna v vseh pojavnih oblikah komunikacije v socialnem delu: pri neposrednem delu z ljudmi, zapisovanju in poročanju ter v raziskovanju. Narativni pristopi v socialnem delu z uporabo narativnih konceptov, teorij in metod, ustne in pisne prakse v socialnem delu preučujejo kot dejanja pripovedovanja ...
Dostopnost